Kam se podaja radikalno telo

Razmišljanja brez konteksta in brez nadaljevanja --

photo: Zack Sievers, Haptic Cinematography Project

Je radikalno telo tisto, ki je odvrglo obleko kot tančico sramu, da bi se pokazalo takšno, kot je, golo, nebogljeno, golemo, nečastno in izzivalno? Je golo zato, da se nastavlja pogledu ali zgolj zato, da se s kožo zarije v zemljo? Sram, bi rekli, je branik vsega človeškega, parade ponosa in okitenja, morda je branik poslednje ostaline vrline, celo zareza svobode ali zavora, ovira, zaradi katere se človek slednjič ne more primerjati z bogom -- in niti ne z opico.

(Po travi so opice skakale in rajale so nimfe. Nekje med drevjem in komarji so  plesali bogovi.)

Beseda je izgubljena v slapovih opletanja in blebetanja. Najmočnejša je, kadar ni izrečena.

Ali je radikalno telo tisto, ki s svojo bežno prisotnostjo spreminja koordinate sveta? Ki dviguje gladine jezer in viša vrhove gora, da bi na nem način spregovorilo o nasilju kulture nad naravo? Ali se ne obrača s tem samo vase, da bi še dodatno povzdignilo svojo človeškost, pa čeprav na najbolj nizkoten, požrtvovalen način?

Je radikalno telo tisto, ki iz-stopa? Iz čakalne vrste, iz voda, iz strelske linije? Kako naj izstopijo tisti, ki so postavljeni pred zid? Ali je smrt banditov, ki so jih tako poimenovali fašisti, smrt upornikov, ki ni prostovoljna, pa vendar je označevalna, najbolj radikalni izstop?

Izstopanje ni drugačnost. Izstopanje je drugost, ki je do trenutka, ko se realizira, nezamisljiva in nehotena. V tem smislu se performativnost radikalnih teles vzpostavlja v nerazmerju do umetniške geste.

Ali je radikalno telo tisto, ki vstopa?  Samo vase. Ki se obrača navznoter in se raziskuje kot polje biopolitike, ki se histerično brani pred tujostjo ali se nasprotno samo potujuje z najrazličnejšimi živo-mrtvimi spojinami-organizmi in označevalci? Kako daleč je samozadovoljitev od potujitve?

Radikalno telo se ne rojeva tam, kjer umetnik-aktivist z nazaj obrnjeno glavo opozarja na grče in mahinacije obstoječega, temveč tam, kjer s sprehajanjem po starem ustvarja neobstoječe. Radikalno telo se ne vzpenja na prižnico, ne paradira po podtalju kot vzornik in se ne potika po salonih kot šarmantni jadikovalec. Radikalno telo je lahko samo eno - avtistični prokreator. V trenutku, ko se mora roditi iz sebe, je samo svoj krč.

Toda moment avtistične kreacije je spoznan in pripoznan le vnazaj, preko srečanja. Avtonomija v praznini nima pomena. Kar se rodi, se brez srečanja ne more izroditi. Na mestu pogine brez poganjkov.

Zato radikalno telo zagotovo ni tisto, ki se privatizira, ki hoče svoje meso odtegniti zavezi drugega, odgovoru, da bi si prisvojilo posestniški užitek in brezbrižno samovoljo, ki ju povzdiguje v svobodo.

Je radikalno telo tisto, ki briše svoje meje, da bi se pretalilo v nekaj, kar je onkraj njega? Je tisto, ki zleze drugemu pod kožo in se vanj naseli kot parazit, kot prihodnji dvojček iz Siama, si prisvoji njegove organe in kri, da bi jo izsesalo in darovalo, da bi postalo raz-telešeno, hibridno, večspolno, večorgansko, morda tudi tehnološko, digitalizirano telo? Je radikalnost v prehajanju meja ali v njihovem jasnem postavljanju?

Beležka je nastala ob pripravah na Radical Talks v okviru Spider Festivala