Nova knjiga SPLET IN SUBJEKT

Bara Kolenc
Nov 26, 2025
Branje traja 12 min

Updated: Nov 27, 2025

Analecta, DTP, november 2025

Misel, ki je radikalno nova, je takšna lahko le, če naleti na nov objekt. Če ga prepozna. Za Marxa je bil ta objekt razredna razlika. Za Freuda je bil nov objekt nezavedno. Internet je nov objekt, ki bo od nas zahteval novo misel.

Instanternost označuje konstelacijo realnosti v današnjem digitaliziranem svetu in njene prostorsko-časovne koordinate. Lahko pa se uporablja tudi kot širše ime za digitalno dobo samo. V tem, recimo zgodovinskem smislu, instanternost označuje obdobje, ki je nasledilo postmodernost kot morebiti zadnjo fazo moderne dobe in ki se pravzaprav šele začenja.

Internet, naseljen z umetno inteligenco, za svoje delovanje ne potrebuje človeka. To spoznanje, ki se zdi grozljivo v tem, da nas je naš lasten proizvod enostavno »odstavil« in se osamosvojil, da je »stvor« ušel Frankensteinu iz rok, torej preči še neko drugo, očitno prav tako zastrašujoče spoznanje: kapitalizem za svoje delovanje ne potrebuje človeka.

Umetna inteligenca sicer ni živa, ampak je, za razliko od nas, nesmrtna. Izbira, ki ni izsiljena, ampak povsem blasfemična, saj ne vzpostavi nikakršne dialektike, tu ni klasična (ljubezenska, samomorilska, borčevska) izbira »na življenje in smrt«, se pravi, na življenje ali smrt, ampak je precej bolj nenavadna: na življenje ali nesmrtnost. /// Če je človek podvržen staranju in smrti, stroj pa materialni obrabi, je sama umetna inteligenca, kot nezapopadljivi »duh« stroja, načeloma zmožna neskončne reprodukcije (kopij same sebe), dokler obstaja materialno in virtualno okolje, v katerem se lahko reproducira. Toda, in v tem je resnična obljuba njene nesmrtnosti, tudi to okolje (energijo in fizični, materialni del računalniške tehnologije) bo umetna inteligenca v doglednem času sposobna avtonomno reproducirati. Življenje brez nesmrtnosti ali nesmrtnost brez življenja. Kdo je torej v prednosti?

Iz tega jasno izhaja, da centralizacija in decentralizacija sami po sebi še nista politična ideja. Politična ideja, če naj bo učinkovita, mora sloneti na družbeno-ekonomski predpostavki, ki določa tako politično kot ekonomsko organizacijo neke družbe. Ena brez druge sta neučinkoviti. Če obstajata obe, pa se lahko učinkovito podpirata, ali pa druga drugo prav tako učinkovito spodkopavata. Če smo se od dobe postmoderne in njenih vehementnih idej česa naučili, je to morda ena sama lekcija: na nek paradoksen način je prav sistem, ki trdi, da ne postavlja nobenih meja, navsezadnje ta, ki v svoji skrajni obliki najbolj impozantno terorizira in totalitarizira svet. V končni fazi smo postavljeni pred naslednjo (politično, eksistencialno) izbiro: ali se odločimo za regulativno idejo, ki nadzoruje porazdelitev bogastva, ali pa spodbujamo idejo deregulacije, ki na koncu vodi v totalitarno bogastvo, ki nadzoruje porazdelitev idej.

Čeprav razvijalci personaliziranih tehnologij verjamejo, da nam bodo te storitve olajšale življenje, skupaj z vsemi pametnimi napravami, s katerimi bomo obkroženi, lahko na tej točki rečemo le, da so bile sanje o tem, da bo stroj nadomestil človeško delo – vse od Dedalovih izumov in Hefajstovih trinožcev –, od nekdaj fantazmatske. Tisti, ki je človeka vsaj deloma odrešil dela, nikoli ni bil stroj, ampak kvečjemu družbeno-ekonomski sistem.

Morda obstaja danes eno samo zgodovinsko vprašanje: ali je možen razvoj tehnologije, ki je neodvisen od ekonomskih, se pravi, ideoloških predpostavk kapitalizma?

Razmerje med internetom in svetovnim spletom – ki ga lahko razumemo kot nekakšno bazo in nadstavbo – pomeni, da je možen, vsaj po predpostavki, tudi drugačen internet.

Tu je na delu nek paradoks: četudi smo vse bolj ujeti v medmrežje in je čas našega »odklopa« od interneta vse krajši glede na čas »priklopljenosti«, pa je vloga človeka pri poteku digitalnih procesov vse manj odločilna.

Vsaka meja je izziv. Toda človeštvo je, po lastni inerciji, naravnano k temu, da mejo ignorira. Kot vsak sistem, biološki ali tehnični, pač deluje, dokler okvara ni že zelo resna.

Obeti prihodnosti so veličastni in, kot pravijo, bomo, če se bomo zavedali možnih škodljivih posledic razvoja za človeka in družbo, tudi slednje uspeli obvladati in človeštvo pripraviti na novo dobo. Morda je res tako, kajti ne smemo pozabiti, da je realističen pogled na svet najtežji. Precej hitreje se, še posebej v obdobjih tektonskih tehnoloških premikov, predamo vzhičenemu slavljenju tistega, kar prihaja, ali zadržanemu konservativizmu in vnaprejšnji nostalgiji po izgubljenem stanju stvari.

Če želimo vstopiti v človeško prihodnost, bomo morali premakniti tudi meje človeškega.

Kaj pa, če razsvetljenstvo ni zaključna faza Aufhebung – ki se je v samozaverovanosti človeka kot Nadčloveka 20. stoletja tako v njegovi ideji (od Heideggerja, Levinasa, Sartra in Camusa, pa do Foucaulta in raznih posthumanističnih različic) kot v njegovi brutalni realizaciji, ki jo je, kot pravi Badiou, vodila »strast do realnega«, imela tudi za zadnjo, najvišjo fazo v poteku zgodovine –, ampak mora biti tudi sama presežena? Kaj pa, če je v resnici na delu neka druga dialektična triada, kjer pride do uboja razsvetljenstva samega?

Tri dobe interneta bi – čez palec – lahko označili kot faze, pri katerih vsakokrat prevlada ena od treh temeljnih psihičnih struktur: nevroza, perverzija in psihoza. Prva faza statičnega interneta bi tako bila faza nevroze, druga faza socialnega interneta bi bila faza perverzije in tretja faza, v katero ravnokar prehajamo, faza psihoze. Na prvi pogled si to še kar zlahka predstavljamo.

Če zgodovina zadeva človeštvo, človeka in individua, skupaj s konstruktom Jaza in osebne identitete, pa ontologija zadeva vprašanje obstoja in neobstoja, biti in niča. Zato smo rekli, da premik, ki ga prinašajo digitalizacija, svetovni splet in umetna inteligenca, ni le zgodovinski, temveč je ontološki.

Knjiga zamuja. V srednjem veku je zamujala zelo počasi, čeprav je bilo počasno tudi njeno pisanje (in prepisovanje). Zamujala je počasi, ker čas ni bil valoriziran in dogodki niso bili podrejeni eksponentni sili industrijske ali postindustrijske produkcije. V današnjem času, ki ne more biti zamejen širše kot s sedanjim trenutkom, knjiga zamuja zelo hitro, tudi če je napisana s pomočjo umetne inteligence. Sploh če gre za knjigo, ki ima za predmet napredno tehnologijo, mora ta na nek nemogoč način govoriti o prihodnosti, da bi v teku časa, ki je potreben za njen nastanek, ujela fenomen v njegovi ravnokar pretekli sedanjosti.

Bog ni realen – ali realnost ni Bog.

Zdi se, da je v vidu razvoja tehnologije, ki bo prinesel dialektično sintezo digitalne virtualne in nedigitalne dejanske realnosti, bitka za resnico že vnaprej izgubljena. Česa se bomo torej lahko še sploh oklepali? Najprej tega, da je bila resnica že od nekdaj neobjektivna. Nadalje tega, da ideologiji nikoli ni bilo mogoče zlesti za hrbet, vselej smo že v ideološki prevari. In nazadnje tega, da obstajajo druga, nemara pomembnejša razmerja, ki določajo družbo, ki jih sam pojav interneta ni ogrozil in ki smo jih začeli izgubljati že dosti prej kot resnico.

Konec koncev je temeljno vprašanje sveta, ali obstaja konec koncev, sam slaba neskončnost. Prav to je problem modernizma in problem postmodernizma. Digitalizacija, biotehnologija in svetovni splet prinašajo rojstvo nove dobe, ki ni le nasledila obdobja postmoderne, ampak bo morda zaključila tudi moderno. Poimenovali smo jo instanternost.

Svetovni splet se strukturira kot nezavedno.

Instanternost, ki poimenuje realnost digitalne dobe, zadeva temeljno spremembo v razmerju človeka do časa.

Strel – puška poči … ena vrana pade … koliko jih še sedi? Po logični izpeljavi še štiri (če jih je bilo na začetku pet) – po »izkustveni«, nobena. Logika računa na konsistenco realnosti, gre pa za to, da trenutek kot rez zaseka v realnost na ta način, da jo radikalno, totalno in nepredvidljivo spremeni.

Trenutek hkrati je in ni, napoči, poči, obstaja natanko v lastnem neobstoju. Ni ga mogoče ujeti kot najmanjšega možnega trajanja, ker je sam ravno preklop med trajanjem in netrajanjem. Izhajati je torej treba ne iz časa kot premice – kajti tu nam ne bi preostalo drugega, kot da se po poti neskončne delitve podamo v večno iskanje izgubljenega trenutka –, temveč ravno iz same nedoločljivosti trenutka kot previtja, v katerem končno postaja neskončno in neskončno končno

Internet ni abstrakcija. Abstrakcija je logika kapitala, ki je uzurpirala internet. Internet, nasprotno, je materializacija virtualnosti.

Internet ni abstrakcija, je materializirana virtualnost. Toda osrednji paradoks digitalne dobe je v tem, da ravno materializacija virtualnosti omogoča novo stopnjo abstrakcije kapitala, ki je na delu v digitalnem kapitalizmu. V historičnomaterialistični perspektivi bi lahko rekli, da je materializacija virtualnosti nekakšna limanica, past za človeka kot delovno silo in kot subjekt želje, preko katere človek kot hrček v kolesu kapitala poganja digitalni stroj.

Ne obstaja človek brez subjekta. Ne vemo pa, če obstaja subjekt brez človeka.

Serija bi bila torej naslednja: potopitveni čas (predzgodovina), tekoči čas (predmoderna), valorizirani tekoči čas (moderna), valorizirano eksponentno približevanje limiti tekočega časa (instanternost). Brezčasje, enakomerni čas, pospešeni čas, sočasnost.

Zdi se, da bo datumskost v prihodnosti spleta postala ključni kriterij resnice.

Gre za to, da se človek zaradi družbene in ekonomske vpetosti v mehanizem svetovnega spleta fizično ne more več ločiti od stroja. Ne le njegovo delo, ampak vse njegovo življenje postane del delovanja stroja: če je bil prej stroj pripomoček ali podaljšek človeka, je zdaj človek podaljšek in orodje stroja.

Človek v tej realnosti seveda lahko preživi in celo – perverzno ali mazohistično – uživa (po formuli presežna vrednost = presežni užitek), vendar ga, ker gre za stroj, ta po drugi strani telesno in psihično izčrpava.

Toda takoj ko se zaslon prižge, postane hkrati vir svetlobe in razsvetljeni objekt – razsvetli samega sebe. Zaslon bolj kot katerikoli drugi predmet invocira Pogled. Obenem sam vzpostavi polje, znotraj katerega Pogled kroži. (Kajti sam ni le vir svetlobe, ampak tudi ogledalo.)

Eden od teh učinkov je fenomen, ki smo ga poimenovali interzolacija. Ta fenomen, pravzaprav nekakšno neprecedenčno eksistenčno stanje človeka, je postal še posebej očiten med epidemijo covida-19. Gre za sopostavitev dveh stanj: fizične izolacije in digitalne družbene interakcije. Medtem ko je formula starega spektakla izolacija + pasivno sprejemanje, je formula spektakla instanternosti izolacija + aktivna interakcija.

Princip avtomodeliranja subjektivnosti, v katerem se posameznik »modelira«, kot plastika, tako da se ravna po prevladujočih imaginarnih modelih kot nenehno spreminjajočih se, diktatu mode in vplivnikov podrejenih vzorih in obrazcih, in obenem tako, da samega sebe postavlja kot model, kot vzor in obrazec, da bi pridobil sledilce (in oponaševalce), se nanaša na dva vidika tega mehanizma – na avtističnost, kolikor so ti procesi radikalno refleksivni in samonanašalni, in na avtomatiziranost, kolikor ti procesi niso (zgolj) individualno nadzorovani oziroma vodeni, pač pa so proizvedeni skozi fluidnost tehnološko posredovanih razmerij, ki odsevajo v nekakšnem »neskončnem zrcalu«: ko enkrat zavrtimo digitalno-virtualni stroj, začnejo algoritmi sami od sebe reproducirati shemo. To ima za posledico določeno avtokracijo podobe v dobi interneta, ki pa je, kolikor je osvobojena »diktature« simbolnih razmerij, povsem krhka in nestabilna.

V spektaklu instanternosti nas tehnologija ne le zasvoji ali »zasužnji«, ampak zgodovinsko prestrukturira tisto, kdo ali kar (mislimo, da) smo. Medtem ko je naša pozornost v boju proti kapitalističnemu izkoriščanju interneta obrnjena k »big data«, množični kraji podatkov in zasebnosti naše »digitalne identitete«, pa se precej bolj temeljno prestrukturiranje naše subjektivnosti ne dogaja v zakulisju, pač pa vsem na očeh. Preveč vidno, da bi to sploh opazili.

Na svetu so tri nemogoče stvari: Perverznež brez telesa. Potrošništvo brez želje. Ideologija brez sublimnega objekta.

Če obstaja prihodnost interneta – ta je nemara bolj verjetna od vseh drugih prihodnosti, denimo prihodnosti človeštva, naravnih habitatov ali duha –, bo prav gotovo (to je skoraj edina stvar, v katero smo lahko v tem trenutku prepričani) premestila parametre možnega.

Pravo vprašanje posthumanizma se ne glasi: ali bo s kibernetično revolucijo izginil tudi človek? Glasi se: če bo že izumrl človek, ali bo preživel vsaj subjekt?

Internet, ki ga je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja uzurpiral svetovni splet, ima danes obliko potrošniškega kapitalizma. Še več, je njegovo primarno okolje, saj splet ne postane le območje realnosti, ampak vase povzame abstrahirane družbene odnose, torej ekonomsko in ideološko realnost družbe: splet je družba sama.

Zdi se, da je na internetu vse mogoče, saj je dejansko nekakšen kontejner najrazličnejših pogledov na svet, veroizpovedi in političnih nazorov. Po njem se potikajo razni označevalni gospodarji in tako svetovni splet ustvarja videz, da je prostor neskončnega množenja in drobljenja ideologij. Prav v eklatantnem ustvarjanju videza multiideološkosti (kajti videz je vse, kar je, za zaveso ni ničesar) je svetovni splet privilegirano polje užitka, želje in velikega Drugega. Prav v tem je tudi zvijačnost današnjega globalnega spleta – bolj ko človek postaja odvečen element v delovanju njegovega mehanizma, bolj je od njega odvisen in vanj vpet in bolj v njem uživa – kajti bistvo kapitala je, da iztroši svoje vire.

Potrošništvo je ideologija, izpraznjena vsakršne vsebinskosti, se pravi, vsakršne konkretne ideje. Je slavljenje potrošništva zaradi potrošništva, bogastva zaradi bogastva, moči zaradi moči, slave zaradi slave, kapitala zaradi kapitala. Je torej ideologija, zvrnjena sama vase, ideologija ideologije, ki ni nič drugega kot čista tavtologija. Kapitalizem je prišel do točke, ko se mu ni več treba zavijati v razsvetljenske ideale, da bi upravičil svoje principe. Z deregulacijo, razgradnjo socialne države in menedžerskim prevzemom njenih ostankov ter borznim posredovanjem je digitalni kapitalizem postal to, kar je po lastni ekonomski predpostavki vselej že bil – diktatura izkoriščevalcev (ki bodo, navsezadnje, morda tudi avtomati).

Tavtološkost in izpraznjenost potrošniške ideologije, ki danes poganja internet, se zdi v kontrastu z dozdevno vsebinsko prenapolnjenostjo spleta. Prav v tem in ne več v razsvetljenskih označevalnih gospodarjih, ki kot okostnjaki visijo v ustavah zahodnih parlamentarnih demokracij, je njena funkcija zaslepitve.

Zgodovina vsake ideologije je podobna – najprej je v družbi prisotna ideja, ki izhaja iz njenih konkretnih okoliščin. Ta ideja se univerzalizira v označevalnem gospodarju. Označevalni gospodar se izprazni, postane abstrakten in nima več povezave s konkretnim stanjem družbe – enostavno ne deluje več. Toda dokler nad oblaki še plavajo izpraznjeni označevalni gospodarji, v družbi še vlada (tehnokratski, birokratski) red. V ozadju tega reda se moč v konkretni družbeni realnosti prerazporedi in tisti, ki imajo v posesti največ moči, ukinejo stare označevalne gospodarje in jih nadomestijo z novimi – ti so imponirani od zgoraj in odražajo idejo avtokracije. Če je punktualno akumulirana moč enega šibkejša od razporejene moči množice, se zgodi revolucija – in ta vzpostavi novo idejo, ki izrašča iz konkretnosti družbe. Cikel se začne znova. Ideologija kapitala je z globalnim spletom dosegla skrajno točko: postala je samonanašalnost čistega kvantuma, ki si zgolj še nadeva razne vsebinske preobleke. Ravno kot povsem izpraznjeno vsebine, kot čista formalizacija, pa lahko digitalno virtualno potrošništvo deluje kot ideologija brez sublimnega objekta. To je seveda kvaziideološki prostor, iz katerega je izvržen subjekt želje.

Potrošništvo v svoji avtomatizirani različici torej ne potrebuje človeka. Še več, ne potrebuje niti subjekta kot subjekta želje. Neko drugo vprašanje pa je, ali umetna inteligenca lahko postane subjekt – kot subjekt želje? Ali na kratko: ali umetna inteligenca uživa?

Željo, dokler kroži, je možno ujeti na vsakršne limanice. Prav možno je, da bo umetna inteligenca samega analitika slej ko prej posedla na kavč. Precej bolj zanimivo vprašanje pa je, ali je mogoč transfer med dvema agentoma umetne inteligence? In – kar velja tudi za vprašanje užitka –, ali je ta zanjo sploh uporaben?

Na tej točki lahko hitro potegnemo vzporednico: zdi se, da umetna inteligenca kreira lastno identiteto na podoben način kot psihotik. Jaz, misleči jaz, je mogoče mimikrirati. Ni pa mogoče mimikrirati subjekta.

Vendar pa ni vsaka vzporedna realnost že skupinska halucinacija. Če pogledamo natančno, osrednji problem spletne množične psihoze ni razlikovanje med digitalno virtualno in nedigitalno dejansko realnostjo, ki ga rešuje zavarovanje pred halucinacijami, temveč razmak med mano in realnostjo sámo, med subjektom in njegovo drugostjo, med notranjim in zunanjim, med mojim umislekom in fantazmami drugih, torej med mano in množico.

Kolaps razmaka med mano in realnostjo je simptom akutne faze psihoze, ki prinaša tudi korozijo meje med mano in družbo: izjava »jaz sam sem množica« ni nič drugega kot variacija psihotične megalomanije, ki se kaže v izjavi »jaz sem svet« ali »Jaz sem Bog«. Toda psihoza je po svoji strukturi nasprotje množičnosti – človek, ki si umišlja, da je množica, je od vseh najbolj izoliran. Da bi psihoza postala množična, mora biti družba zgrajena iz solipsističnih izoliranih posameznikov, kjer vsak od njih izjavlja (ali skandira) isto: »jaz sem množica«.

Vprašanje subjektivitete umetne inteligence se v končni fazi zvede na dilemo kure in jajca: kaj je bilo prej, misel ali beseda? Ali mora biti najprej mišljenje, zavest, ki ustvari jezik, ali pa, nasprotno, prav sam jezik proizvede zavest, pa tudi nezavedno kot polje, v katerem vznika kartezijanski subjekt kot subjekt želje?

Toda, ali to, da umetna inteligenca postane subjekt želje, neposredno pomeni tudi, da je sposobna razviti družbenost, občutek za skupnost, moralni zakon? Ali bo razvila lastno ideologijo? Zdi se, da je navsezadnje vse odvisno od jezika.

Pa vendar, in to je ključno: če je avtomatizem stroja naravnan k reprodukciji, torej k izničenju odstopanj in napak, kjer je tudi presežek izmerljiv, pa subjekt v govorici vznika ravno onkraj reprodukcije, tam, kjer se stvari ravno ne izidejo, kjer je zdrs konstitutiven in kjer napake ni mogoče izmeriti, ubesediti, kvantificirati. Presežek nad predvidljivim je sam neizmerljiv. Prav zato človek, naj ga hiperprodukcija še tako sili v to, ne more postati stroj.

V človeškem polju to pomeni, da je subjekt, naj bo individuum še tako solipsističen, vselej že inter-subjekt. Je v od-govoru. Človeško učenje je kvalitativno in sosledno, poteka na podlagi izkušnje, ki otroku omogoča, da vsako novo situacijo poveže s simbolnim in libidinalnim redom, ki ga sproti ponotranja. To pa se vselej dogaja na način preskoka, vsakokratnega prehoda do limite, in povsem heglovske odprave.

A tudi to je seveda dozdevek, kajti prehod od zgodovinskosti k sočasnosti je mogoč ravno kot nemogoč – zgodovina in struktura, vsaj dokler verjamemo, da obstaja čas (čas kot realen, se pravi, sledeč posebni teoriji relativnosti, kot dimenzija prostor-časa), nikoli ne moreta zares sovpasti. Tudi če splet materializira sočasnost, v smislu intenziviranja paralelno opravljenega dela, pa lahko – kot tehnologija – obstaja le v neskončnem približevanju limiti, ki je prav limita simultanosti.

Svetovni splet, ki je globaliziral svet, se je v družbeno tkivo infiltriral neopazno, tako kot v psihično strukturo vsakega od nas. Svet se je spremenil, mahoma in radikalno, ne da bi kdo uspel to spremembo zares nasloviti. Še več, z vso silo se pretvarjamo, kot da je vse po starem. Vstalo je novo jutro in Minervina sova ima glavo med perutmi. Tistega, ki bi zahteval, da sesutje realnosti, negacijo kot nujni pogoj odprave, vzamemo v svoje roke, pa smo že davno utopili v hladni vodi. Toda radikalni pesimizem danes ni sprejemljiva drža, tako kot naivni optimizem ni bil sprejemljiva drža v obdobju »blaginje« Zahoda. Niti utopija niti distopija: to, kar moramo vzeti nase, je realnost sama.

Komentarji