Intervention at SONICA - on the forgotten 100. Anniversary of the Novo Mesto Spring

26. 9. 2020, Festival Sonica, Ljubljana, govor

Na današnji dan, 26. septembra, praznujemo stoto obletnico novomeške pomladi. Te obletnice se, razen v Novem Mestu, nihče ni zares spomnil. Čudno, kajti devetdeseta obletnica je bila dovolj odmevna. Nekaj omemb v medijih v zvezi z današnjo novomeško soarejo in v zvezi s pregledno razstavo Dolenjskega muzeja - to je vse. Nobenega tehtnega in širšega zapisa, nobenega medijskega pompa, kaj šele vseslovenskega obeleženja tega temeljnega kamna slovenske zgodovinske avantgarde. Zato se je, poleg Novomeščanov, spominjamo vsaj mi, zbrani tukaj in zdaj. Vprašati se moramo, kakšen je razlog za to anamnezo. Pozaba seveda nikoli ni načrtna, prav toliko pa tudi ni naključna. Nekaj se skriva zadaj, pozaba je zgolj simptom. Če iščemo razlog, ga ne bomo našli. Pandemična mrzlica? »Duh je virus«, je zadnjič rekel Žižek.

Izčrpanost in podhranjenost kulturnikov in kulturnih institucij, ki ne zmorejo nahraniti niti sebe, kaj šele ljudstva? Paničnost in dezorientiranost medijev? Krčenje neodvisnega in javnega prostora? Prenažrtost ciničnega uma z avantgardističnim projektom, ki je v zadnjih tridesetih letih postal del nacionalne kulturne identitete? Ali strah nekega drugega ne-­uma pred tako imenovanim kulturnim marksizmom, ki naj bi se kot prikazen preteklosti potikal po evropskih kulturnih in znanstvenih institucijah? Konkretnega razloga ni. So pa družbeni premiki, na katere ta pozaba opozarja kot zvonjenje alarma na budilki, ki jo je nekdo pokril z blazino. Nemci letos praznujejo tri velike obletnice; Heglovo, Hölderlinovo in Beethovnovo. Slovenci smo se pred dvema letoma z vsemi porami naše nacionalne biti poklonili Cankarju. Je bil ta poklon tudi zadnji poklon svobodomiselnim, pogumnim, brezprizivnim izdelkom slovenske kulture? Ali pa zadnji poklon nasploh, iz katerega se ne bomo več vzravnali? Poklon, ki bo glave obdržal na kolenih?


Vse trdno in stalno se razblinja, je rekel Marx, vse, kar je bilo še včeraj samoumevno, se danes trese za svoj obstanek. Kdo pravi, da bo znanje še naprej nekaj, kar se ne bi smelo prodajati? Kdo pravi, da tudi javne knjižnice in univerze ne bodo začele hirati, kmalu za neodvisno sceno in javnimi zavodi? Kdo pravi, da je cenzura nujno stvar vsebine? V laissez-­faire ekonomiji je v bistvu stvar forme; torej golih materialnih pogojev. V teh brezumnih in enoumnih časih, ko v nas kot bebav otrok zre vsa naša zgodovina suženjstva in tlačanstva, ki se nam je, kot je rekel Cankar, zažrla v meso in kri, in se nam umislek, da smo sposobni graditi lastno politično in kulturno realnost, postopoma razblinja pred očmi, se moramo spomniti in nazdraviti temu dogodku, ki se je natanko pred stotimi leti zgodil na današnji dan.


26. septembra leta 1920 je bila v Windischerjevem salonu v novomeški Kandiji otvoritev Prve pokrajinske umetniške razstave, ki so jo pripravili mladi likovniki Božidar Jakac, Marjan Mušič, Ivan Čargo, Zdenko Skalicy, Jože Cvelbar, France Zupan, Ferdo Avsec, Franjo Ančik, Boris Grad in pokrovitelj razstave Rihard Jakopič. Predstavili so se s 337 likovnimi deli. Sledil je glasbeni popoldan na gradu Kamen, kjer je v zanj značilnem ekspresionističnem slogu improviziral Marij Kogoj, pela pa Zdenka Zikova, članica ljubljanske opere. Zatem je bil v Narodnem domu literarni večer Antona Podbevška in Mirana Jarca. Zvečer so v družbi z Josipom Vidmarjem in Franom Tratnikom sledile burne razprave o umetnosti, njenem bistvu in pomenu za človeka in družbo. Novembra je bila razstava s spremljajočimi dogodki postavljena tudi v Ljubljani. Dogodek je javno in politično močno odmeval. Nekaj se je premaknilo; v umetnosti, v zavesti, v duhu.

Leto 1920 je bilo v Jugoslaviji leto revolucionarnega vrenja. Zgodil se je, kot seje izrazil Miklavž Komelj, dvojni bankrot: bankrot stare civilizacije, Avstro-­Ogrske, kot tudi bankrot tistega, kar je meščanstvo produciralo novega -­ kraljevine SHS. Aprila je bila v Ljubljani krvavo zatrta stavka železničarjev. Kljub preganjanju je na volitvah za ustavodajno skupščino novembra leta 1920 Komunistična partija postala z 58 poslanci tretja najmočnejša stranka v državi. Zato je bila decembra z zloglasno Obznano postavljena izven zakona. Morda smo na robu dvojnega bankrota tudi danes: bankrota socialističnega projekta neuvrščenih na eni strani in bankrota razsvetljenske Evrope na drugi. Kaj naj naredimo? Ali naj ta propad samo z grenkobo opazujemo? Ali pa naj kot strašni anarhisti, če spet parafraziram Komelja, bombe, ki so nam bile vsiljene, poskušamo vreči v tiste sile, ki so nam jih vsilili? Ne vemo. Ali vemo? Morda za začetek ne smemo opustiti nekega temeljnega vprašanja:

»Kako bi mogli zrakoplovi iz svojih lop?«



© 2014 Design by Atej Tutta